Ne vem, kako je komu izmed vas,
ampak v trenutkih, ko dobim občutek, da sem resnično srečna, sem običajno v
družbi mojih najdražjih. V vseh ostalih trenutkih vedno nekaj manjka. Ko
spoznavam nove ljudi, sem bistveno bolj tiha, kot po naravi sem, saj se bojim,
da jih bo moja glasnost odgnala. V družbi ljudi, s katerimi ne delim svojih
skrivnosti, redko tudi delim svoje naključne misli, ki se nenadoma pojavijo v
moji glavi (in so običajno sarkastične narave :P ). Ko me nekaj resnično
navduši (npr. otroci na šolskem hodniku, ki jim nogometno žogo predstavlja
radirka, gol pa dvoje copat – mislim, kako noro dobro je to?? :D ) svetu
pokažem zgolj nasmeh, čeprav bi se rada glasno zasmejala (in se tem otrokom z
največjim veseljem pridružila). Ampak tisti strah pred drugimi nas prepriča, da
je bolje ostati v varnih lupinah svojega vsakdana. Prijazno se smej. Ne bodi
nesramna. Bog!, ne povej svojega mnenja na glas! Vsaj to se podi po moji glavi.
Najbolj smešno (ali žalostno) pri tem je to, da če bi se naglas zasmejala, bi
se verjetno tudi kdo drug in če bi naglas povedala svoje mnenje, bi mogoče
dobila odziv »A ne da? Jaz tudi!...«. Mogoče.
Ampak vsakdan ostaja udobje, ki
mi gre počasi na živce. In ravno zato imajo v mojem življenju daleč največji
pomen trenutki, ko sem lahko jaz in to v vsej svoji čudnosti. Jaz, ki se glasno smejim (pa četudi
sredi koncerta-opa!). Jaz, ki imam vedno kakšno nesramno pripombo za moje
najdražje. Jaz, ki mi kaos pomeni »pospravljeno« sobo (pa čeprav mami tega ne
razume). Jaz, ki skoraj nikoli ne
odkorakam iz knjigarne brez nove knjige ali vsaj novega plana, katero knjigo kupiti
naslednjo... Preprosto jaz. In tukaj gre zahvala vsem, ki me imajo tako kot sem
neskončno radi. Hvala cimram, ki vsako jutro žrtvujeta uro spanja, da skupaj
kofetkamo (od tega še posebno hvala tisti, ki se je še sama začela smejat na
koncertu). Hvala mami, ker z mano deli detektivsko žilico in nama tako skoraj
nikoli na tv-ju ne uide nobena kriminalna serija (razen tiste, ki jih ona
prespi). Hvala bratu, ki razume mojo potrebo po adrenalinski vožnji po cesti,
ampak zaradi varnosti ubogih cestnih soudeležencev raje vozi on. Hvala vsem
prijateljem. Tistim, ki jim je občasno bistvo dneva sedeti pod odejo in gledati
dober film ali pa zgolj modrovati vse globoke filozofije tega sveta. Tistim, s
katerimi mi čas vedno prehitro mine, ne glede na to, ali igramo približek
nogometa ali gremo skupaj v kino. Tistim, ki razumejo moje dneve na levi nogi
in vejo, da me je najbolje pustiti pri miru. Tistim, ki ne vedo, kaj mi reči,
ko imam slab dan, ker niti sama takrat ne vem, kaj rabim slišat, pa jim vedno
uspe reči pravo stvar.
Hvala vsem, ki moje življenje
širite preko udobnih meja vsakdana. Hvala
tistim, ki mi pomagate ustvarjati spomine. Hvala vsem, da ste vašo čudnost
uspeli prilagoditi moji in nam je biti čuden skupaj v zabavo.
 |
| ljubezen. življenje. smeh. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar