Nevihte.

»Someone told me long ago
There's a calm before the storm,
I know; it's been comin' for some time.

Have you ever seen the rain? Comin' down on a sunny day…«

[Creedence Clearwater Revival -  Have You Ever Seen The Rain]

Obstajajo trenutki, ki jih preprosto ljubim. In vsi imajo eno skupno lastnost. Vzamejo mi dih. Eden takih najbolj preprostih je trenutek pred poletno nevihto. Ko se sredi povsem jasnega dne in na najbolj modrem nebu, kar si jih kadarkoli videl, nekje na horizontu pojavi oblaček. In nekaj trenutkov kasneje nenadoma izgine sonce. Takrat prvič opaziš, da se nekaj dogaja. Začutiš, da nekaj prihaja. Nekaj velikega. Vse okoli tebe se v trenutku zbudi. Ljudje začnejo ustvarjati pravi malo kaos s tekanjem levo in desno, veter začne pihati in kuštrati tvoje lase, drevesa se nenadoma zdijo živa in najboljše od vsega – začutiš moč nečesa mnogo večjega od tebe, ko strela razsvetli sivo nebo in zaslišiš prvi grom. In potem pride. Dež. Če imaš res srečo, najprej padajo majhne kapljice, ki ti dajo možnost, da lahko plešeš v dežju. Ampak običajno pride dež z vso svojo težo in lahko samo upaš, da boš uspel priti na varno, preden te ujame. Za take trenutke upam, da si nekje na varnem. Da nekje z udobne točke svojega doma opazuješ to neverjetno dogajanje s skodelico kave v roki in upaš, da posameznikom, ki še hitijo okoli z dežniki, uspe pobegniti najhujšemu. Dežnik je namreč takrat povesem brez pomena in če ti ne uspe pobegniti, se v trenutku znajdeš sam sredi nevihte, ko zgolj brezupno stojiš in čakaš, da mine. In potem mine. Tako hitro, kot je oblaček postal najhujša nevihta, zopet izgine in se pokaže še bolj modro nebo.

Včasih se mi zdi, da življenje deluje na podoben način. En trenutek je vse v redu in potem se v sekundi in iz nikoder pojavi oblak, ki te pusti samega. In vse kar ti ostane je, da čakaš, da se izlije. In mogoče je to najtežji del. Čakati sredi nevihte, da dež neha padati. Vsi padli izpiti, zavrnjene prošnje, zavrnjene ljubezni, izgubljena prijateljstva, zamujene priložnosti, neizpolnjene želje so naše nevihte. Včasih jih zaslutimo. Včasih nas presenetijo. Potem minejo. In za njimi ostane le spomin. Ali pa še to ne. To je vse, kar lahko rečem za njih. 

Kjerkoli te že ujame tvoja nevihta, upam, da bo zgolj nežen dež, ki ti bo dal priložnost plesati v dežju.

Nisi sam.

Mogoče je bolje, da ta trenutek ne bi pisala. Pa pišem vseeno. 

Se spomniš »tistih dni«? Takim, ki jim pustiš, da so. Takrat si pač tečen. Ali pa te vse skupaj ne zanima. Takim pustiš, da so.

Ugotavljam pa, da obstajajo še eni dnevi. Take, za katere si želiš, da jih sploh ne bi bilo. Ko si žalosten. Ko te nekaj preseneti in ne moraš nehati razmišljati o tem. Tak dan je danes.

In take dni opaziš vse, kar ostale dni, ko si dobre volje, ne opaziš. Nenadoma opaziš morje ljudi, ki hodijo mimo tebe s sivimi obrazi. Takih prej ni bilo. Prej so bili povsod le nasmejani in razigrani ljudje. Mar ne? In opaziš tiste, ki so tudi žalostni. Kaj je njihov razlog? Upam, da je nekaj, kar bo čimprej minilo. In nenadoma opaziš vse, ki so dobre volje in povsem zagledani vase. Shiny happy people. Naj njihovo veselje traja. Le mene naj danes pustijo pri miru.

Vse, kar si želim danes početi, je ne obstajati. Samo za trenutek. Hvala knjigam, ki mi omogočajo ta pobeg.

                                                                                                   

In vsem ostalim, ki ste danes na istem:

»This one's for the lonely, the one's that seek and find
Only to be let down time after time
This one's for the torn down, the experts at the fall
Come on friends get up now you're not alone at all…«

[Greg Laswell; Comes and Goes]

Niste sami. Če ne veste, kaj drugega bi lahko delali, pišite meni.

Smile.

Smile though your heart is aching.

Smile even though it's breaking.

When there are clouds in the sky,

You'll get by.

If you smile through your fear and sorrow,

Smile and maybe tomorrow,

You'll see the sun come shining through.

For you.

Light up your face with gladness, 

Hide every trace of sadness.

Although a tear may be ever so near.

That's the time you must keep on trying.

Smile, what's the use of crying.

You'll find that life is still worthwhile-

If you just smile.

            
                                      [Charlie Chaplin]