Skrivnosti mest

Naj z vami delim svojo skrivnost. Skrivnost majhnih vasic in velikih mest. Lahko vam zaupam kaj je tisto, kar ne maram preveč na majhnih vasicah. In kaj je tisto, kar ljubim pri velikih mestih. Pravzaprav gre za eno in isto stvar. Na vasi je ogromna potreba, da vsak ve vse o vsakomur. Tam je skorajda nemogoče imeti majhno skrivnost, ki jo hočeš obdržati le zase. In je povsem nemogoče, da narediš nekaj ali odkriješ košček sveta, ki ostane nepoznan in skrit vsem ostalim. Včasih se ti zazdi, da so čarobni trenutki in tiste majhne stvari, ki ti pogrejejo srce, na vasi prepovedane. Na drugi strani pa je veliko mesto povsem drug svet. Skorajda nikogar ne gane kaj počneš in kam greš. In s tem se ti nenadoma ponudi morje možnosti. Možnosti glede tega kaj lahko delaš ali kam lahko greš. In ko greš v smeri po navdihu izbranih poti, se ti ponudi tista najlepša možnost, ki ti jo ponuja mesto: možnost, da odkriješ nekaj novega. Skrivnost mesta, ki čaka nekje za vogalom nate, da jo odkriješ.

In mogoče se ravno v tem čaru velikih mest skriva vzrok, zakaj bi rada potovala po svetu celo življenje. Ko potuješ, v nekem mestu ostaneš ravno dovolj dolgo, da odkriješ nekaj njegovih skrivnosti. Oboževala bi tako življenje.

Te skrivnosti, ki jih skriva mesto, niso neki veliki zakladi, kot si mogoče predstavljate. So zgolj majhne stvari, brez katerih moje mesto ne bi bilo isto. Naj vam zaupam dve moji skrivnosti (ampak zgolj dve :D ). Vsako jutro na mostu sredi mesta, katerega vedno prečkam, stoji nek -nisem prepričana če sploh- brezdomec. Nikoli ne prost za drobiž ali karkoli drugega. Sploh ne. Zgolj stoji tam ter želi lep dan nekaterim mimoidočim. In prav vsakič, ko grem mimo, v meni zbudi željo, da bi vedela njegovo zgodbo. Kaj ga je pripeljalo na ta most in kaj mu pomenijo ta jutra… 

Ali pa druga, ki mi pa lepša večere. Že kar nekaj časa nazaj sem se zamudila z delom in sem se vračala nazaj domov malo kasneje kot običajno. Moja pot proti domu gre med drugim tudi čez mestno tržnico. Očitno se tržnica zapira ravno okoli sedme ure in del tržnice, ker čez dan prodajajo rože je okoli tiste ure povsem prazen z izjemo rož, ki ležijo ob strani v večjih kupih. Rož, ki očitno niso več primerne za prodajo in so preprosto odvržene tam. Tako sem na moji poti domov opazila v teh kupih povsem lepe vrtnice, sončnice in druge vrste cvetja, ki mi redno lepšajo čas preživet v stanovanju.

Če ste v mestu ali pa na podeželju, naredite danes nekaj drugače. Pojdite po drugi poti, ustavite se v drugi pekarni, spremenite ustaljene stvari. Nikoli ne veste, kakšne drobne nagrade vas čakajo v zameno. 

[kdaj si nazadnje storil nekaj prvič?]