Ti ne veš

Poznaš ljudi sive barve? Seveda, saj si eden izmed njih. Si le nekdo, ki ga srečaš na ulici in si ne zapomniš njegovega obraza, nekdo, ki za vsako minuto dneva zna predvidevati, kaj se mu bo zgodilo in katerega največji strah je, da se kaj na tej ustaljeni poti spremeni. Strah te je, da ti bo v življenju spodletelo in ne veš, v katero smer moraš narediti naslednji korak, da bodo negativne posledice čim manjše. Si le povprečna oseba, brez presenetljivih zgodb, brez zanimivih hobijev, brez posebnih znanj ali lastnosti. Ko te vprašajo kaj še delaš v življenju, umakneš pogled in obmolkneš. Odgovor ostane skrit: »Nič takega. Le poskušam preživeti dan…«

Ampak ti ne veš. Ne veš, kaj pomeniš meni in se ne vidiš skozi moje oči. Če ti rečem, da šele odkar te poznam, vem, kaj je življenje, mi ne verjameš. Pa vendar je res. Prej sem hodila okoli in opazila vse, kar je bilo v povezavi z menoj. Šele ob tebi sem spoznala kako lep je lahko svet okoli mene, kaj vse pridobim, če storim kaj, kar običajno ne bi. Šele ob tebi vem, kako lepo je imeti pravega prijatelja. Zaradi tebe vem, kako lepo je imeti nekoga, ki je vedno zate tu in mu lahko zaupaš. Zaradi tebe vem, da z nekom lahko govoriš po telefonu in sploh ne opaziš, da minevajo ure in da je to še lepše, če se dogaja, ko si ob meni. Zaradi tebe vem, kako lepo je, ko si z nekom le preprosto skupaj in je tišina dovolj. Zaradi tebe si upam prepustit, da se me stvari dotaknejo in da se bistvo življenja skriva v majhnih stvareh. Zaradi tebe vem vse to in še mnoge druge stvari.  Sploh ne veš, da si zame ena najbolj neverjetnih oseb in da boš zame vedno najlepša barva, ki jo bom iskala v množici sivih ljudi. Vedno. Always.

»I love you just the way you are

but you don't see you like I do.

You shouldn't try so hard to be perfect.

Trust me, perfect should try to be you."

Moč vetra

Zahvala gre včerajšnjemu dnevu, da sedaj vem, zakaj ljubim nevihte. Ali vsaj njihov prihod. Naj ti povem kaj več ... Potem me boš mogoče lahko razumel. 

Sredi noči me je prebudilo tipično neurje. Dež, ki trka na okno, veter, ki se vztrajno zaganja v vsako oviro na njegovi poti, grom, ki na vsake toliko časa stresa nebo in celo hišo. Nekako me vse to nikoli ni prestrašilo. Posledično sem se le obrnila in spala naprej.

Ampak to ni bistveno. Razlog za mojo naklonjenost nevihtam se skriva v včerajšnjem popoldnevu. Klasične skrbi običajnega človeškega vsakdana so prevladovale v mojih mislih in med drugim tudi, da moram zunaj pospraviti določene stvari, preden jih odpihne veter. Ko sem tako hodila okoli hiše, sem tudi jaz postala ena od ovir vetru in je bil tako več čas v mojih laseh in okoli mojih ušes. Tu ne govorim o mirni poletni sapici, ampak o vetru, ki spremlja neurja ali pa napoveduje njihov prihod. Veter, ki ima moč premikati drevesa in je vse prej kot nežna sapica, ki je sploh ne sliši, le čutiš. Ta veter je govoril vsem tvojim čutom, da je prisoten ob tebi.

Dnevi, ko piha tak veter, so pri nas redki. Tako sem se odločila zunaj preživeti nekaj minut več, kot sem prvotno imela namen. Zavita v vse mogoče puloverje in jakne sem se odpravila na krajši sprehod. Sredi poti sem se zavedla, da je moja glava povsem prazna. Nobene skrbi, nobenih načrtov, zgolj jaz in veter in obljuba po nevihti. 

V tem trenutku dneva se razkriva vsa mogočnost vetra. Njegova glasnost in razburkanost je uspela preglasit vse moje misli in skrbi. Sredi neurja tako stojiš ti, v najbolj varnem in spokojnem trenutku, kar si jih lahko zamisliš. Nebeško.