Nedotakljivi trenutki.

Ena drobna knjiga. Nov pogled na življenje.

 

Tako preproste so včasih stvari. Na tem mestu govorim o knjigi Mitcha Alboma: 'The time keeper'. Knjiga govori o času. Govori o njegovem pomenu za ljudi. In govori o njegovem prekletstvu. Dvoje prošenj imajo ljudje glede časa: naj ga nikoli ne zmanjka ali naj se ustavi za zmeraj. Vendar čas ne gleda na prošnje in razloge za njih ter teče dalje. Iz knjige se mi je v spomin še posebej vtisnila ena poved. Mogoče naključnemu bralcu nepomembna. »Time flies.« Čas hiti...

 

Dano nam je za eno življenje časa. Koliko je to, ne vemo. Vemo le, da ga nekaj imamo in da ga nekoč ne bomo imeli več. In to, da ga bo nekoč zmanjkalo, daje času njegovo vrednost ter veličino. Vsak dan, ko sekunde hitijo mimo, nam med prsti hiti največje bogastvo, kar ga premoremo: čas. Imamo čas. Imamo ga. In nekoč ga bo zmanjkalo.

Naj vam položim na srce malo modrost: vsaka sekunda šteje. In vedno je ena najpomembnejša: daj roko čez srce in začuti utrip srca. Točno ta. Sedaj. Razumeš? Točno ta trenutek je pomemben. Zanj daješ sekundo svojega časa, ki ga bo nekoč zmanjkalo. Zato ga izkoristi.

Ne čakaj na jutri. Ne hrani stvari za »posebne« priložnosti. Škoda je sekunde za tvojo jezo, strah, zamero. Kako lepše je porabljena sekunda za veselje, upanje in ljubezen. Zasmej se naglas. Ukradi poljub. Zavrti si najljubšo pesem. Ta trenutek naredi malenkost, da boš sekundo bližje svojim sanjam.

 

Kljub vsej veličini, ki jo čas premore, pa se občasno zate ustavi celo on. »How long will I love you? As long as stars are above you. And longer if I may.« [Kako dolgo te bom ljubil? Dokler bodo zvezde nad teboj. In še naprej, če smem.] So trenutki, ki pa si jih vtisnemo globoko v srce in tam ostanejo večni. Kljub času, ki hiti mimo, ostanejo ti trenutki nedotakljivi.

Tistim, ki se razumejo z mojim čudnim.

Ne vem, kako je komu izmed vas, ampak v trenutkih, ko dobim občutek, da sem resnično srečna, sem običajno v družbi mojih najdražjih. V vseh ostalih trenutkih vedno nekaj manjka. Ko spoznavam nove ljudi, sem bistveno bolj tiha, kot po naravi sem, saj se bojim, da jih bo moja glasnost odgnala. V družbi ljudi, s katerimi ne delim svojih skrivnosti, redko tudi delim svoje naključne misli, ki se nenadoma pojavijo v moji glavi (in so običajno sarkastične narave :P ). Ko me nekaj resnično navduši (npr. otroci na šolskem hodniku, ki jim nogometno žogo predstavlja radirka, gol pa dvoje copat – mislim, kako noro dobro je to?? :D ) svetu pokažem zgolj nasmeh, čeprav bi se rada glasno zasmejala (in se tem otrokom z največjim veseljem pridružila). Ampak tisti strah pred drugimi nas prepriča, da je bolje ostati v varnih lupinah svojega vsakdana. Prijazno se smej. Ne bodi nesramna. Bog!, ne povej svojega mnenja na glas! Vsaj to se podi po moji glavi. Najbolj smešno (ali žalostno) pri tem je to, da če bi se naglas zasmejala, bi se verjetno tudi kdo drug in če bi naglas povedala svoje mnenje, bi mogoče dobila odziv »A ne da? Jaz tudi!...«. Mogoče.

Ampak vsakdan ostaja udobje, ki mi gre počasi na živce. In ravno zato imajo v mojem življenju daleč največji pomen trenutki, ko sem lahko jaz in to v vsej svoji  čudnosti. Jaz, ki se glasno smejim (pa četudi sredi koncerta-opa!). Jaz, ki imam vedno kakšno nesramno pripombo za moje najdražje. Jaz, ki mi kaos pomeni »pospravljeno« sobo (pa čeprav mami tega ne razume). Jaz, ki  skoraj nikoli ne odkorakam iz knjigarne brez nove knjige ali vsaj novega plana, katero knjigo kupiti naslednjo... Preprosto jaz. In tukaj gre zahvala vsem, ki me imajo tako kot sem neskončno radi. Hvala cimram, ki vsako jutro žrtvujeta uro spanja, da skupaj kofetkamo (od tega še posebno hvala tisti, ki se je še sama začela smejat na koncertu). Hvala mami, ker z mano deli detektivsko žilico in nama tako skoraj nikoli na tv-ju ne uide nobena kriminalna serija (razen tiste, ki jih ona prespi). Hvala bratu, ki razume mojo potrebo po adrenalinski vožnji po cesti, ampak zaradi varnosti ubogih cestnih soudeležencev raje vozi on. Hvala vsem prijateljem. Tistim, ki jim je občasno bistvo dneva sedeti pod odejo in gledati dober film ali pa zgolj modrovati vse globoke filozofije tega sveta. Tistim, s katerimi mi čas vedno prehitro mine, ne glede na to, ali igramo približek nogometa ali gremo skupaj v kino. Tistim, ki razumejo moje dneve na levi nogi in vejo, da me je najbolje pustiti pri miru. Tistim, ki ne vedo, kaj mi reči, ko imam slab dan, ker niti sama takrat ne vem, kaj rabim slišat, pa jim vedno uspe reči pravo stvar. 

Hvala vsem, ki moje življenje širite preko udobnih meja vsakdana. Hvala tistim, ki mi pomagate ustvarjati spomine. Hvala vsem, da ste vašo čudnost uspeli prilagoditi moji in nam je biti čuden skupaj v zabavo. 

ljubezen. življenje. smeh.

DANES SEM 007

Brez licence za ubijanje. :)

Sem pa vohun. Imela sem namreč priložnost prebiti nekaj časa s starejšim gospodom, ki mu demenca počasi briše spomine. Med drugim tudi to, kdo sem jaz. Tako sem kasneje izvedela, da je spraševal o meni. Kakšene vrste vohun sem…

Sem vohun za lepimi spomini. Nekaj mu jih demenca še ni vzela. In v nekaj deljenih minutah mi je pripovedoval o svojem življenju. Življenju na kmetiji, o delu v vinogradu, o svoji ljubezni in petminutnih prepirih, ki sta si jih občasno delila. Zgolj petminutnih. Dalj časa ni zdržal brez nje. Teh spominov se še oklepa. Vendar ob vseh stvareh, ki se jih še spominja, se spominja tudi, da nje ni več ob njem. Za trenutek spomini postanejo težki.

Nato se spet raje posveti lepim spominom. Mimogrede me vpraša, kaj jaz študiram. Povem, da bi nekoč rada znala pomagati ljudem. Ob tem se mi nasmehne. Ne vem ali je za nasmehom skril začudenje ali posmeh moji »naivnosti«.

Ah, kako pa boš pomagala ljudem? Povej mi… Jaz imam eno željo, pa ne moreš narediti ničesar. Povprašam ga o tej želji. »Ah, da bi bil spet mlad.« Vidiš…ne moreš mi pomagati. Nasmehnem se mu nazaj: »In koliko let bi spet radi imeli?« Želi si nazaj v svoja dvajseta. Kaj vse bi naredil drugače…

»Kaj? Kaj bi storili drugače?« Zamisli se. Nič. Ničesar ne bi spremenil. In spet je nazaj pri svojih spominih. V svojih dvajsetih. Pri svoji ljubezni. Delu, ki ga je imel rad. V hiši, kjer se je počutil domače. In je spet mlad…

Skrivnosti mest

Naj z vami delim svojo skrivnost. Skrivnost majhnih vasic in velikih mest. Lahko vam zaupam kaj je tisto, kar ne maram preveč na majhnih vasicah. In kaj je tisto, kar ljubim pri velikih mestih. Pravzaprav gre za eno in isto stvar. Na vasi je ogromna potreba, da vsak ve vse o vsakomur. Tam je skorajda nemogoče imeti majhno skrivnost, ki jo hočeš obdržati le zase. In je povsem nemogoče, da narediš nekaj ali odkriješ košček sveta, ki ostane nepoznan in skrit vsem ostalim. Včasih se ti zazdi, da so čarobni trenutki in tiste majhne stvari, ki ti pogrejejo srce, na vasi prepovedane. Na drugi strani pa je veliko mesto povsem drug svet. Skorajda nikogar ne gane kaj počneš in kam greš. In s tem se ti nenadoma ponudi morje možnosti. Možnosti glede tega kaj lahko delaš ali kam lahko greš. In ko greš v smeri po navdihu izbranih poti, se ti ponudi tista najlepša možnost, ki ti jo ponuja mesto: možnost, da odkriješ nekaj novega. Skrivnost mesta, ki čaka nekje za vogalom nate, da jo odkriješ.

In mogoče se ravno v tem čaru velikih mest skriva vzrok, zakaj bi rada potovala po svetu celo življenje. Ko potuješ, v nekem mestu ostaneš ravno dovolj dolgo, da odkriješ nekaj njegovih skrivnosti. Oboževala bi tako življenje.

Te skrivnosti, ki jih skriva mesto, niso neki veliki zakladi, kot si mogoče predstavljate. So zgolj majhne stvari, brez katerih moje mesto ne bi bilo isto. Naj vam zaupam dve moji skrivnosti (ampak zgolj dve :D ). Vsako jutro na mostu sredi mesta, katerega vedno prečkam, stoji nek -nisem prepričana če sploh- brezdomec. Nikoli ne prost za drobiž ali karkoli drugega. Sploh ne. Zgolj stoji tam ter želi lep dan nekaterim mimoidočim. In prav vsakič, ko grem mimo, v meni zbudi željo, da bi vedela njegovo zgodbo. Kaj ga je pripeljalo na ta most in kaj mu pomenijo ta jutra… 

Ali pa druga, ki mi pa lepša večere. Že kar nekaj časa nazaj sem se zamudila z delom in sem se vračala nazaj domov malo kasneje kot običajno. Moja pot proti domu gre med drugim tudi čez mestno tržnico. Očitno se tržnica zapira ravno okoli sedme ure in del tržnice, ker čez dan prodajajo rože je okoli tiste ure povsem prazen z izjemo rož, ki ležijo ob strani v večjih kupih. Rož, ki očitno niso več primerne za prodajo in so preprosto odvržene tam. Tako sem na moji poti domov opazila v teh kupih povsem lepe vrtnice, sončnice in druge vrste cvetja, ki mi redno lepšajo čas preživet v stanovanju.

Če ste v mestu ali pa na podeželju, naredite danes nekaj drugače. Pojdite po drugi poti, ustavite se v drugi pekarni, spremenite ustaljene stvari. Nikoli ne veste, kakšne drobne nagrade vas čakajo v zameno. 

[kdaj si nazadnje storil nekaj prvič?]

Dragi ti!

Naj ti povem nekaj o sebi. Sem študentka. Sem v dvajset in še nekaj letih. Ne vem, kaj je tisto, kar bi rada delala celo življenje in še vedno mislim, da je svet lep. Kljub vsem večernim poročilom in portalom s svežimi novičkami, ki govorijo le o tem, kdo trpi, komu se dela krivica in kako se nepoštenost širi med nami kot nova kuga, še vedno upam in verjamem, da dobro med nami prevlada. Če se ne strinjaš, prosim, ne ubij mojih sanj. 

Naj ti sedaj povem nekaj o svojih sanjah. Moje sanje so polepšati ljudem njihov vsakdan. Sliši se preprosto, a je včasih težje, kot se zdi. Velikokrat se mi zgodi, da ljudje sploh ne opazijo nasmeha, ki jim ga namenim ter »lep dan« ob slovesu jemljejo kot samoumevno frazo. Zdi se, da nam čas neprestano diha za ovratnik in mi se preprosto ne znamo ujeti v njegov ritem. Povej mi...kolikokrat, ko si planiraš čas, si šteješ kakšno minutko viška, da lahko zgolj počasneje hodiš po ulici in opazuješ jutranji ali večerni vrvež? Kolikokrat si planiraš budilko minutko prej, da jo lahko uživaš ob jutranji kavi? Kolikokrat se iztrgaš iz primeža hitenja in svojo pozornost nameniš uličnemu glasbeniku, ki točno na tistem vogalu prav tebi igra kitaro. Vsaj tu in tam? Moje sanje so, da vsak izmed nas vsaj občasno doživi trenutek, ko se ustavi, zave sveta okoli sebe in za trenutek res zaživi.

Naj še povem, kaj so moje želje. Začela sem pisati blog. Ne vem točno, kaj ljudem naredi dan malenkost lepši, jim za trenutek pomaga zadihati in jim vsaj za nekaj časa nariše nasmeh na obraz. Lahko povem, kaj meni polepša dan in upam, da ga bo to mogoče polepša tudi tebi ...

Želim ti lep dan. ;)