Pogled z druge strani

Ljudje smo komplicirana bitja. Imamo svoje cilje, želje, sanje in ideje, kakšno mora biti življenje. Redno se spopadamo z različnimi ovirami v svojem vsakdanjiku in vsak po svoje bolj ali manj uspešno živimo svoje življenje. Če vprašaš mene, zase večino časa ne vem, kaj točno hočem v življenju in kaj lahko pričakujem od sebe, da zmorem doseči. Želim mnogo različnih stvari.

Ko tako človeku daš priložnost, da ga spoznaš, včasih ne veš, kje bi začel. Vidiš, kako se odziva v določenih situacijah, pa ti je to všeč ali pa ti ni. Vidiš, kakšen je v tvoji bližini in še bolj pomembno - kakšen si ti v njegovi bližini in veš, ali bosta dobra prijatelja in ne. Vprašaš ga, kaj ga veseli, kaj upa, da bo postal, kaj ima rad, pa si prepričan, da ga dobro poznaš...

Ampak v eni stvari pa smo ljudje povsem preprosti. Ljudi, ki jih srečamo na ulici, v trgovini, na vlaku in z njimi verjetno ne bomo nikoli izmenjali besed, zelo hitro ocenimo z enim pogledom, jim določimo kategorijo in pozabimo, da so zgolj ljudje, tako kot mi - s svojimi cilji, željami in sanjami. To ni več pomembno. Pomemben je le njihov izgled, ki nenadoma določa tudi njihovo vedenje in naše vedenje do njih.

Zakaj pišem o tem? Ker sem pred kratkim imela priložnost na lastni koži občutiti, kako je biti eden od teh ljudi. Če bi me spoznal, verjetno v prvi minuti ne bi naredila nate pomembnega vtisa. Povprečna oseba, tiha ob novih ljudeh, v množici ljudi povsem neizstopajoča. Če bi se zapletla v vljudnostni pogovor ("small talk"), bi z veseljem pokomentirala vreme ali mestno življenje. Take stvari se pač spodobijo in ljudjem dajejo občutek varnosti.

Nedavno pa sem se v manjši trgovinici zaljubila v tatu oz. nalepko z rožastim vzrocem. Brez večjih razmišljanj sem si jo kupila in prilepila na podlaht. Moje navdušenje nad barvastim okraskom na koži je povsem okupiralo moje misli in sanjalo se mi ni, kakšen vpliv bo imel na ljudi okoli mene. Ko me zagledajo, si mislijo "Ah, običajna, prijazna oseba." Trenutek kasneje opazijo barvasti vzorec na moji koži in njihove oči nenadoma pridobijo zbegan izraz. Nenadoma ne vedo več, kaj naj si mislijo. Nenadoma pridobim potencial za nenapovedljivo vedenje. Nenadoma se majhni vljudnostni pogovori spremenijo iz "Kako lepo vreme..." na "Uh, imate pa lepo uro...". Da ne bo pomote, imam lepo uro...ampak ne tako lepo. :) 

Povsem me je presenetilo, kakšen vpliv ima nekaj barve na moji koži. Niti predstavljati si ne morem, kakšne odzive dobivajo osebe, ki so bolj pogumne od mene in si vtetovirajo trajni okrasek. Jezna na ljudi in to, kaj je "normalno", si v glavi ponavljam, da so to osebe. Osebe s cilji, željami in sanjami...taka kot sem jaz. Zakaj tega ne vidijo tudi ostali? Zakaj pod pisano kožo / barvastimi lastmi / živo rumenim plaščem ne vidijo osebe? So stvari, ki jih imamo res bolj pomembne od tega, kar smo?

Ti ne veš

Poznaš ljudi sive barve? Seveda, saj si eden izmed njih. Si le nekdo, ki ga srečaš na ulici in si ne zapomniš njegovega obraza, nekdo, ki za vsako minuto dneva zna predvidevati, kaj se mu bo zgodilo in katerega največji strah je, da se kaj na tej ustaljeni poti spremeni. Strah te je, da ti bo v življenju spodletelo in ne veš, v katero smer moraš narediti naslednji korak, da bodo negativne posledice čim manjše. Si le povprečna oseba, brez presenetljivih zgodb, brez zanimivih hobijev, brez posebnih znanj ali lastnosti. Ko te vprašajo kaj še delaš v življenju, umakneš pogled in obmolkneš. Odgovor ostane skrit: »Nič takega. Le poskušam preživeti dan…«

Ampak ti ne veš. Ne veš, kaj pomeniš meni in se ne vidiš skozi moje oči. Če ti rečem, da šele odkar te poznam, vem, kaj je življenje, mi ne verjameš. Pa vendar je res. Prej sem hodila okoli in opazila vse, kar je bilo v povezavi z menoj. Šele ob tebi sem spoznala kako lep je lahko svet okoli mene, kaj vse pridobim, če storim kaj, kar običajno ne bi. Šele ob tebi vem, kako lepo je imeti pravega prijatelja. Zaradi tebe vem, kako lepo je imeti nekoga, ki je vedno zate tu in mu lahko zaupaš. Zaradi tebe vem, da z nekom lahko govoriš po telefonu in sploh ne opaziš, da minevajo ure in da je to še lepše, če se dogaja, ko si ob meni. Zaradi tebe vem, kako lepo je, ko si z nekom le preprosto skupaj in je tišina dovolj. Zaradi tebe si upam prepustit, da se me stvari dotaknejo in da se bistvo življenja skriva v majhnih stvareh. Zaradi tebe vem vse to in še mnoge druge stvari.  Sploh ne veš, da si zame ena najbolj neverjetnih oseb in da boš zame vedno najlepša barva, ki jo bom iskala v množici sivih ljudi. Vedno. Always.

»I love you just the way you are

but you don't see you like I do.

You shouldn't try so hard to be perfect.

Trust me, perfect should try to be you."

Moč vetra

Zahvala gre včerajšnjemu dnevu, da sedaj vem, zakaj ljubim nevihte. Ali vsaj njihov prihod. Naj ti povem kaj več ... Potem me boš mogoče lahko razumel. 

Sredi noči me je prebudilo tipično neurje. Dež, ki trka na okno, veter, ki se vztrajno zaganja v vsako oviro na njegovi poti, grom, ki na vsake toliko časa stresa nebo in celo hišo. Nekako me vse to nikoli ni prestrašilo. Posledično sem se le obrnila in spala naprej.

Ampak to ni bistveno. Razlog za mojo naklonjenost nevihtam se skriva v včerajšnjem popoldnevu. Klasične skrbi običajnega človeškega vsakdana so prevladovale v mojih mislih in med drugim tudi, da moram zunaj pospraviti določene stvari, preden jih odpihne veter. Ko sem tako hodila okoli hiše, sem tudi jaz postala ena od ovir vetru in je bil tako več čas v mojih laseh in okoli mojih ušes. Tu ne govorim o mirni poletni sapici, ampak o vetru, ki spremlja neurja ali pa napoveduje njihov prihod. Veter, ki ima moč premikati drevesa in je vse prej kot nežna sapica, ki je sploh ne sliši, le čutiš. Ta veter je govoril vsem tvojim čutom, da je prisoten ob tebi.

Dnevi, ko piha tak veter, so pri nas redki. Tako sem se odločila zunaj preživeti nekaj minut več, kot sem prvotno imela namen. Zavita v vse mogoče puloverje in jakne sem se odpravila na krajši sprehod. Sredi poti sem se zavedla, da je moja glava povsem prazna. Nobene skrbi, nobenih načrtov, zgolj jaz in veter in obljuba po nevihti. 

V tem trenutku dneva se razkriva vsa mogočnost vetra. Njegova glasnost in razburkanost je uspela preglasit vse moje misli in skrbi. Sredi neurja tako stojiš ti, v najbolj varnem in spokojnem trenutku, kar si jih lahko zamisliš. Nebeško.

Kdo sem?

Vprašanje, ki si ga vsake toliko časa zastaviš in nanj nenehno iščeš odgovor . Vsak dan posebej se trudiš najti stvari, za katere lahko rečeš: »To sem jaz.« ali pa poskušaš najti nekaj novega, za kar si želiš, da boš nekoč lahko rekel: »To sem jaz.« Sem kuhar, umetnik, prijatelj, kolesar, vrtnar … Sem prijazen, zabaven, nasmejan, len, tečen … Dokaj preprosto se nam zdi najti stvari, ki jih radi počnemo in lastnosti, ki nas po našem mnenju predstavljajo.

In podobno storimo, ko spoznavamo druge ljudi. Na koncu se potrudiš in zamisliš tri lastnosti, ki ga najbolje opisujejo in našteješ nekaj stvari, ki jih rad počne. Preprosto.

Ali pač? Je to res vse, kar smo?

Ni mi všeč ideja, da mi je usojen kalup, v katerem me sodijo le po tem, kaj rada počnem. »Noro dobro pečeš.« Ja, rada pečem. Še več, obožujem peko. Peka tort, tortic, pit in sladic mi je umetnosti v malem. Ampak to je le nekaj, kar rada delam.

»Všeč mi je, da veliko bereš.« Ta komentar upoštevam kot kompliment. Brez težav me opredeliš za knjižnega molja, ker to tudi sem. Knjige so zame nekaj čarobnega in obožujem, kako brez težav ujamejo mojo pozornost in me ukradejo iz tega sveta za nedoločen čas. Ampak na koncu … jaz le rada berem. To je nekaj, kar delam, ne nekaj, kar sem.

Pa dobro – si vesel, zabaven, prijeten, včasih tečen ali len. Res je, sem vse to. Ampak to so preproste lastnosti. To smo vsi. Vsi smo včasih veseli, včasih žalostni, včasih zabavni, včasih tečni in se raje skrivamo pred svetom. S temi lastnostmi opisati človeka in mu reči: »To si ti.« je leno in brez pomena.

In vendar to počnemo ves čas. Na eni strani se bojimo in nas jezi, da nas nihče ne pozna. Vsaj ne tako dobro, kot si mogoče želimo. Na drugi strani pa se mi sami ne potrudimo, da bi ljudi spoznali bolj, kot le tistih nekaj površinskih lastnosti in običajnih hobijev.

 

Kdo sem? 

Ne vem točno, ampak sem našla dober povzetek tega, kar sem. 

»You are the books you read, the films you watch, the music you listen to, the people you meet, the dreams you have, the conversations you engage in. You are what you take from these. You are the sound of the ocean, the breath of fresh air, the brightest light in the darkest corner. You are a collective of every experience you have had in your life. You are every single second of every single day. So drown yourself in a sea of knowledge and existence. Let the words run through your veins and let the colors fill your mind.«

Na kratko…si vse, kar se ti je kadarkoli zgodilo. Nisi le človek, ki bere knjige, ampak si vsak lik, ki si ga v svojih knjigah poznal, vsak najljubši citat, ki si se ga iz svojih knjig zapomnil. Nisi le človek, ki rad peče/kolesari/vrtnari/ustvarja/…, ampak si vsak spomin, vsaka zgodba, ki se ti je pripetila, ko si počel stvari, ki jih rad počneš. Si oseba s sanjami in spomini, napakami in prihodnostjo. In prav tako so vsi ostali.

Zato si vzemi čas in vprašaj. Ne boj se vprašati, saj boš le tako dobil odgovor. Kateri trenutek v tvojem življenju je bil najlepši? Kateri najbolj žalosten? Na kaj si najbolj ponosen? Kaj najraje delaš, ko si sam? Česa te je najbolj strah? Kaj si najbolj želiš? Kaj v tvoji preteklosti je najbolj vplivalo nate? Po čem si želiš, da bi se te ljudje spominjali? …

Vsak človek ima svojo zgodbo. In vsi si jo želijo nekomu povedati. Poslušaj. Nikoli ne veš, kdo te preseneti.  

Sanjaš ali živiš?

Pogosto presedim ure v delanju stvari, ki jih na koncu označim za 'zabijanje časa'. Delam stvari, ki jih imam rada ali pa jih delam iz navade. Pomembno je, da koncu obstaja nekaj na kar lahko pokažem in si rečem: "Danes sem pa nekaj naredila." Vendar se dan vseeno zdi izgubljen.

Pogosto ostajam pokonci dolgo v noč in sanjarim. Ne vem, kakšna moč se skriva v nočnih urah, ampak takrat vedno točno vem, kaj si želim in kaj bi za to morala narediti. Ampak z novimi sončnimi žarki ta gotovost vedno izgine. A majhna sled velikih sanj ostane. Vsaj za toliko časa, da vem, da so stvari, kot so pospravljanje sobe, gledanje televizije, brskanje po netu in podobno zgolj stvari, s katerimi zapravljam svoj čas.

Pogosto se tem brezciljnim navadam in opravilom ne upiram. Lažje se zdi pospraviti še en predal, kot ugotoviti kje začeti pot, ki bi te pripeljala do želenega cilja. Čeprav točno vem, da bi morala zgolj začeti. Prebrati nek članek. Napisati mail. Prebrati prvo poglavje knjige, ki me čaka že mesece, da jo odprem. 

Sama še vedno iščem odgovor. Zakaj mi je lažje sanjati sanje kot jih živeti?

[Looking for Alaska; John Green]

Trenutek za dihanje.

Izpitno obdobje je nekaj, česar nimam pretirano rada. Takrat moraš delat. Moraš. Ta del mi gre na živce. Verjamem, da se lahko vsak od vas tako ali drugače poistoveti s tem občutkom preziranja obveznega dela.

Dela je ogromno in ves čas v glavi premetavaš levo in desno dneve, ure, minute, da bi ti le uspelo sestaviti plan, kako bi svoje delo uspešno izpeljal. Vsaka celica v možganih se posveča kupu listov pred teboj, ki se morajo čudežno teleportirati v tvojo glavo. Vsaka mišica tvojega telesa se upira potrebi, da bi pobegnil daleč proč od ogromne količine dela.

In potem si vzameš minutko pavze, da si ponovno prebereš vse misli, ki si si jih napisal na kose papirja in si jih obesil okoli svoje glave. Vse bolj ali manj govorijo eno in isto. Še malo. Še malo. Ne obupaj. Na koncu se bo izplačalo. In vse so enako brezsmiselne. Ta trenutek me še ne zanima, kaj bo na koncu. Le, da moram preživeti nadaljnjih osem ur med svojimi kupi papirja. In z vsako preteklo minuto ga je več.

 

In potem pride najlepši del. Ura, ko ti postane vseeno. Ko se zamisliš, da ne bo konec sveta, če ne boš znal ravno vsega in da tudi ne bo konec sveta, če ti ne bo takoj uspelo. In potem se zalotiš, da zopet dihaš. Ni več strahu, da ti bo zmanjkalo časa, ni več skrbi, kaj bo, če ti ne uspe. Nekaj bo že. Se boš s tem ubadal kasneje. In si privoščiš celo uro pavze. Posedanja na kavču. Čiščenja stanovanja. Gledanja nanizank. Peke palačink. In karkoli že delaš – bolj, ko je to neko običajno opravilo, bolj si srečen, da ga lahko v tistem trenutku delaš. Še obešanje nogavic izgleda zabavno. In je zabavno. To je najlepši del. V takih trenutkih se zaveš…to je življenje.

 [Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem ko si zaposlen z delanjem načrtov.]

Nevihte.

»Someone told me long ago
There's a calm before the storm,
I know; it's been comin' for some time.

Have you ever seen the rain? Comin' down on a sunny day…«

[Creedence Clearwater Revival -  Have You Ever Seen The Rain]

Obstajajo trenutki, ki jih preprosto ljubim. In vsi imajo eno skupno lastnost. Vzamejo mi dih. Eden takih najbolj preprostih je trenutek pred poletno nevihto. Ko se sredi povsem jasnega dne in na najbolj modrem nebu, kar si jih kadarkoli videl, nekje na horizontu pojavi oblaček. In nekaj trenutkov kasneje nenadoma izgine sonce. Takrat prvič opaziš, da se nekaj dogaja. Začutiš, da nekaj prihaja. Nekaj velikega. Vse okoli tebe se v trenutku zbudi. Ljudje začnejo ustvarjati pravi malo kaos s tekanjem levo in desno, veter začne pihati in kuštrati tvoje lase, drevesa se nenadoma zdijo živa in najboljše od vsega – začutiš moč nečesa mnogo večjega od tebe, ko strela razsvetli sivo nebo in zaslišiš prvi grom. In potem pride. Dež. Če imaš res srečo, najprej padajo majhne kapljice, ki ti dajo možnost, da lahko plešeš v dežju. Ampak običajno pride dež z vso svojo težo in lahko samo upaš, da boš uspel priti na varno, preden te ujame. Za take trenutke upam, da si nekje na varnem. Da nekje z udobne točke svojega doma opazuješ to neverjetno dogajanje s skodelico kave v roki in upaš, da posameznikom, ki še hitijo okoli z dežniki, uspe pobegniti najhujšemu. Dežnik je namreč takrat povesem brez pomena in če ti ne uspe pobegniti, se v trenutku znajdeš sam sredi nevihte, ko zgolj brezupno stojiš in čakaš, da mine. In potem mine. Tako hitro, kot je oblaček postal najhujša nevihta, zopet izgine in se pokaže še bolj modro nebo.

Včasih se mi zdi, da življenje deluje na podoben način. En trenutek je vse v redu in potem se v sekundi in iz nikoder pojavi oblak, ki te pusti samega. In vse kar ti ostane je, da čakaš, da se izlije. In mogoče je to najtežji del. Čakati sredi nevihte, da dež neha padati. Vsi padli izpiti, zavrnjene prošnje, zavrnjene ljubezni, izgubljena prijateljstva, zamujene priložnosti, neizpolnjene želje so naše nevihte. Včasih jih zaslutimo. Včasih nas presenetijo. Potem minejo. In za njimi ostane le spomin. Ali pa še to ne. To je vse, kar lahko rečem za njih. 

Kjerkoli te že ujame tvoja nevihta, upam, da bo zgolj nežen dež, ki ti bo dal priložnost plesati v dežju.