Brez licence za ubijanje. :)
Sem pa vohun. Imela sem namreč
priložnost prebiti nekaj časa s starejšim gospodom, ki mu demenca počasi briše
spomine. Med drugim tudi to, kdo sem jaz. Tako sem kasneje izvedela, da je
spraševal o meni. Kakšene vrste vohun sem…
Sem vohun za lepimi spomini. Nekaj
mu jih demenca še ni vzela. In v nekaj deljenih minutah mi je pripovedoval o
svojem življenju. Življenju na kmetiji, o delu v vinogradu, o svoji ljubezni in
petminutnih prepirih, ki sta si jih občasno delila. Zgolj petminutnih. Dalj
časa ni zdržal brez nje. Teh spominov se še oklepa. Vendar ob vseh stvareh, ki
se jih še spominja, se spominja tudi, da nje ni več ob njem. Za trenutek
spomini postanejo težki.
Nato se spet raje posveti lepim
spominom. Mimogrede me vpraša, kaj jaz študiram. Povem, da bi nekoč rada znala
pomagati ljudem. Ob tem se mi nasmehne. Ne vem ali je za nasmehom skril
začudenje ali posmeh moji »naivnosti«.
Ah, kako pa boš pomagala ljudem?
Povej mi… Jaz imam eno željo, pa ne moreš narediti ničesar. Povprašam ga o tej
želji. »Ah, da bi bil spet mlad.« Vidiš…ne moreš mi pomagati. Nasmehnem se mu
nazaj: »In koliko let bi spet radi imeli?« Želi si nazaj v svoja dvajseta. Kaj
vse bi naredil drugače…
»Kaj? Kaj bi storili drugače?« Zamisli
se. Nič. Ničesar ne bi spremenil. In spet je nazaj pri svojih spominih. V
svojih dvajsetih. Pri svoji ljubezni. Delu, ki ga je imel rad. V hiši, kjer se
je počutil domače. In je spet mlad…
Ni komentarjev:
Objavite komentar