Dragi ti!

Naj ti povem nekaj o sebi. Sem študentka. Sem v dvajset in še nekaj letih. Ne vem, kaj je tisto, kar bi rada delala celo življenje in še vedno mislim, da je svet lep. Kljub vsem večernim poročilom in portalom s svežimi novičkami, ki govorijo le o tem, kdo trpi, komu se dela krivica in kako se nepoštenost širi med nami kot nova kuga, še vedno upam in verjamem, da dobro med nami prevlada. Če se ne strinjaš, prosim, ne ubij mojih sanj. 

Naj ti sedaj povem nekaj o svojih sanjah. Moje sanje so polepšati ljudem njihov vsakdan. Sliši se preprosto, a je včasih težje, kot se zdi. Velikokrat se mi zgodi, da ljudje sploh ne opazijo nasmeha, ki jim ga namenim ter »lep dan« ob slovesu jemljejo kot samoumevno frazo. Zdi se, da nam čas neprestano diha za ovratnik in mi se preprosto ne znamo ujeti v njegov ritem. Povej mi...kolikokrat, ko si planiraš čas, si šteješ kakšno minutko viška, da lahko zgolj počasneje hodiš po ulici in opazuješ jutranji ali večerni vrvež? Kolikokrat si planiraš budilko minutko prej, da jo lahko uživaš ob jutranji kavi? Kolikokrat se iztrgaš iz primeža hitenja in svojo pozornost nameniš uličnemu glasbeniku, ki točno na tistem vogalu prav tebi igra kitaro. Vsaj tu in tam? Moje sanje so, da vsak izmed nas vsaj občasno doživi trenutek, ko se ustavi, zave sveta okoli sebe in za trenutek res zaživi.

Naj še povem, kaj so moje želje. Začela sem pisati blog. Ne vem točno, kaj ljudem naredi dan malenkost lepši, jim za trenutek pomaga zadihati in jim vsaj za nekaj časa nariše nasmeh na obraz. Lahko povem, kaj meni polepša dan in upam, da ga bo to mogoče polepša tudi tebi ...

Želim ti lep dan. ;)