Pred časom sem si zadala misijo polepšati dan ljudem. Ne vem,
kako dobro mi na splošno to uspeva, ampak eden od načinov je bilo pisanje
bloga. No ja, bolje rečeno, deljenje mojega mnenja in mojih lepih trenutkov z
vami. Brez težav sem našla čas za pisanje, zgodbe za navdih in upanje, da bodo
ljudje videli, da je lahko tudi povsem povprečen dan lep, če mu le nameniš
nekaj pozornosti.
In potem sem pisala zgodbe. Namenjene meni, namenjene
ljudem. O veselih trenutkih in o stvareh, ki so me razžalostile ali razjezile. Povsem
preprosto. A ne za dolgo.
Z oktobrom, jesenjo in ponavljajočimi se dnevi nenadoma
nisem več vedela kaj napisat. Vsakodnevno življenje mi je vzelo navdih. Začela
sem loviti moje želje, roke za oddajo poročil, preganjala obveznosti, preden so
one začele preganjat mene, in pozabila na blog. Pozabila na zgodbe.
Učila sem se ure, presedela za računalnikom dneve in uspešno
zaključila letnike. Našla sem si delo, pridno nabrala ure, ki so se konec
meseca spremenile v plačo, s katero sem lahko poskrbela za nujne stvari in si
privoščila še kaj »zase«. Opravljala sem različna prostovoljstva, ker je to
edini način, da delam stvari, ki me zanimajo in veselijo. Druženje s prijatelji
sem zaradi vsega skupaj omejila na nekaj vnaprej dogovorjenih ur.
Spremenila sem se. Prijatelji so me začeli spraševati po
zdravju, saj so pogrešali zalogo energije, ki sem jo vedno imela in je ni bilo
več. V mojem življenju je bila nenadoma množica novih ljudi, katerim sem v moje
dobro morala ugajati in sem počasi začela spreminjati svoje navade, skrivati
moje navdušenje nad določenimi stvarmi in zadrževati svoje mnenje. Moje veselje
do neobveznih dejavnosti je počasi izginilo, saj si nisem želela ničesar drugega
kot večer zase, da bi lahko prebrala knjigo ali pogledala epizodo najljubše
serije. In počasi sem izginila tudi jaz. Postala sem ena od ljudi v množici, ki
vedno nekam hitijo in ne opazijo stvari.
Dokler ni bilo vsega preveč. Ob kavi in enem od redkih
dolgih pogovorov sem doumela, da sem v lovljenju stvari, ki naj bi jih odrasli
človek moral uspešno izpeljat, izgubila sebe. To je nekaj najlažjega, kar lahko
storiš. Preveč sem svojeglava in otroška (ne otročja!) za večino ljudi. In
lažje se je spremenit in ugajat kot pa biti ti in dobiti »o bog, ti si čudna«
komentarje in »kaj ti ni jasno« poglede. Najhujše pa je, da si zraven govoriš,
da je vse skupaj to, kar si sam želiš – sam si izbral tak faks, tak poklic,
take zadolžitve, ipd. In trajalo je celo leto, da sem pozabila na to kaj sem,
da sem se začela zavedati tega, da mi vse te spremembe niso všeč in se
odločila, da tega nočem več.
Ko si enkrat priznaš, je vse skupaj nekoliko lažje. Dovoliš
si zopet delat stvari po svoje, dovoliš si biti drugačen in vseeno ti je, kaj
si bodo drugi mislili. Verjetno si tako ali tako ne bodo mislili ničesar – vsak
od nas je daleč preveč obremenjen s sabo in kaj si bodo drugi mislili o njem,
da bi razmišljali o drugih ljudeh …
Eno leto mi je pobegnilo in niti se ne spomnim točno kdaj in
kam. Današnji dan navidez niti ni bil drugačen od vseh ostalih v preteklem letu,
le z drugačnim mišljenjem grem v vsak nov dan. Zavedam se, da vse kar delam,
delam z nekim razlogom, dovolim si imeti tudi slabe dni in dovolim si včasih
vzeti prost dan/popoldne/uro. Ne rabim se spreminjat za nikogar in še vedno mi
je najbolj pomembno, da sem prijazna do vseh ljudi. Tudi do sebe. In tako grem
dalje. Z drugačnimi in novimi navdihi za zgodbe. In to je zame zaenkrat dovolj.
