Ljubezen je v zraku. Vedno.

"Dobro jutro."
"Kako je bil tvoj dan?"
"Pazi nase."
"Sporoči mi, ko prideš domov, da vem, da si varno prispel."
"Lepe sanje."
"Kako si?"
"Upam, da se počutiš bolje."
"Pogrešam te."
"Lahko noč."
"Prideš k meni?"
"Lahko pridem k tebi?"
"Se lahko vidiva?"
"Te lahko pokličem?"
"Lep(a) si."
"Bi kavo?"
"Bi skupaj gledala film?"
"Vse bo dobro."
"Tukaj sem zate."
"Potrebuješ kaj?"
"Samo tvoj glas sem hotel slišati."
"Polepšal(a) si mi dan."
...

Ne potrebujemo vedno slišati "Rad te imam.", da vemo, da nas ima nekdo res rad. Dobro poslušaj. Bodi pozoren. Ljudje spregovorijo iz srca mnogo pogosteje, kot si to misliš...

Kaj bi storil?

[Kaj bi storil, če te ne bi bilo strah?]

Tu in tam v življenju slišimo oguljeno frazo "Kaj bi pa ti storil, če bi imel še tri mesece življenja?". Mogoče se ob njej celo za trenutek zamislimo, mogoče se ji le nasmejimo, mogoče jo v celoti ignoriramo ... Nekako ji nikoli ne namenjamo preveč pozornosti, kaj šele, da bi zaradi nje spremenili svoje navade. Zakaj sploh bi razmišljal o tem? Pa saj imam pred seboj še celo življenje...

Vendar za to nikjer ni zagotovila. In ko oguljena fraza "Kaj bi pa ti storil, če bi imel še tri mesece življenja?" nenadoma postane resnična, začneš drugače gledat na svoj dan. Medtem ko ti delaš plan za svoje poletne počitnice, nekdo drug dela plan, kam bi z vsemi knjigami, ki so se mu tekom let nabrala na podstrešju. Medtem, ko tebe skrbi, da si šel od doma brez dežnika, nekoga drugega skrbi, da svojega doma ne bo nikoli več videl in bodo rumene stene bolnišnice njegov zadnji razgled. Medtem ko iščeš izgovor, ker se ti res ne da na kavo s prijateljem, nekoga drugega spreletava srh, da so mu kave s prijatelji štete... In ob tem se vsaj jaz zamislim, kaj pa bi počela, če bi imela samo še tri mesece življenja? Kaj ...?

In nekatere ob sebi sem vprašala... "Povej mi, kaj bi počel..." 

Poleg začudenega pogleda sem dobila (tipičen) odziv: "Delat bi šel/šla nekaj, kar si res želim!"... In zatem najbolj zanimive odgovore... Začeli so mi naštevati morje majhnih stvari, ki bi se zdele skoraj vsakdanje, le da si jih pravzaprav nikoli ali le redko privoščimo...

• Oh! Postelja... Cel dan bi prespala.
• Šla bi v Indijo.
• Ležala bi nekje v mreži in jedla sladoled.
• Vsak dan bi za kosilo imela pomfrit.
• Šla bi na koncert, ki si ga drugače nikoli ne bi privoščila.
• Zgladila bi vse spore, ki jih imam.
• Vsakemu, ki ti veliko pomeni, bi napisala pismo.
• Greš na morje.
• Še enkrat prebereš najljubšo knjigo.
• Nosiš svojo najljubšo obleko.
• Napišeš kratko knjigo za otroke ali odrasle.
• Kupiš si banjico sladoleda, se usedeš na pločnik in jo poješ CELO! Skupaj s prijateljem. :)
• Uležeš se na sredino prazne ceste sredi noči.
• Greš se vozit z avtom. Brez cilja. In poješ res na glas.
• Pritihotapiš se v kino in si ogledaš več predstav zapovrstjo.
• Na morju vstaneš, da si ogledaš sončni vzhod in se greš kopat sredi noči.
• Se poročiš.
• Napišeš pismo najljubšemu glasbeniku/igralcu/...
• Greš plesat v dežju
• Z bratom bi šla v adrenalinski park
• Šla bi na bungee-jumping.
• Prespala bi noč pod zvezdami
• Narisala bi svoj grafit na mesto, kjer ga ne bi prebarvali.
• ...
• IN NAJPOMEMBNEJŠA: povedala bi ljudem, kako veliko mi pomenijo. <3 

[Tukaj smo zaradi ljubezni.]

In ob vsaki novi ideji, ki se mi je pojavila, sem se vprašala, zakaj tega ne počnem?... In moj odgovor meni je bil vedno..."Ne vem". Ne vem, zakaj tega nikoli ne počnem...

Sestavi svoj seznam, nato pa si izberi eno stvar in jo stori takoj! Sedaj pa mi oprosti, ker odhajam. Grem ležat v posteljo, medtem ko bom naprosila cimro, da mi zaigra na kitaro "So happy together"...

Imaš tisto nekaj?

»The meaning od life is to find your gift; the purpose of life is to give it away.« 

(Joy J. Golliver)

[Pomen življenja je, da odkriješ svoj dar, namen življenja je, da ga deliš.]

Petletni otrok, ki raje leži v travi, gleda nebo in sanjari, namesto da bi požiral debele bukve, ima motnjo pozornosti. Osemletni, ki na ukaz ne nariše rumeno-modre umetnine, ampak se odloči za vijolično-zeleno vesoljsko ladjo, je neposlušen 'mulc', ki nikoli ne bo uspel v umetniških vodah. Trinajstletnik, ki ne vidi višjega smisla v nepomembni packi, pač ni ustvarjalen. Pa četudi spotoma planira svoj uspeh v stripovskih vodah. To pač ni pomembno...
Ampak hej! Razume, da 3x3-3 ni enako 0. Čestitke! Vaš otrok je nadarjen za matematiko. Imate dovoljenje, da ga vpišete v matematični, logični, fizikalni krožek in popoldanski dopolnilni pouk, za večerjo pa lahko z njim delate še dodatne naloge iz Einsteinovih učbenikov. Glejte, da ne ostane niti minutka neizkoriščena za njegov matematični talent! Ker je nadarjen za matematiko! Pravi, da hoče risati in da bo nekega dne odkril novega Miki Miško? Joj, ne! Nikar! Ni nadarjen za risanje!

Petindvajsetletni otrok, ki bi rad dobil službo… Povprečje na faksu imate samo 8 in v prostem času ste se udeleževali samo matematičnih, logičnih ter fizikalnih krožkov? Žal mi je, vendar niste dovolj nadarjeni za nas. In primanjkuje vam praktičnih izkušenj. Žal. Več sreče prihodnjič….

Štiridesetletni otrok, bi rad napredoval na delovnem mestu. Žal, vaši matematični dosežki v našem podjetju so povprečni. V ničemer ne prekašate svojih sodelavcev, nikjer se ne odraža vaša nadarjenost. In delovno mesto je žal že zasedeno. Tretji bratranec od strica šefove žene je na tem področju bolj nadarjen in dosega boljše rezultate na testih matematike. Več sreče prihodnjič… 

Sedemdesetletni otrok, ki je končno dočakal svojo upokojitev. Ne ve, kaj bi s časom in iz dna srca sovraži vse križanke, sudokuje ali karkoli, kar diši po matematiki. Iz čistega veselja po nečem novem vnučkom pripoveduje zgodbice. Zgodbice čiste domišljije. Ob večerih si čas krajša s tem, da te zgodbe preoblikuje v stripe. Vnučki jih obožujejo. Končno dela nekaj, kar ga veseli in kar čuti, da bi lahko počel vse dni. Kakšna škoda, da nikoli ni bil nadarjen za to…

Dar, ki se skriva v tebi, ni nekaj, kar ti drugi povejo, da imaš. Ni nekaj, za kar testi pokažejo, da si boljši od drugih. Mogoče nisi niti povsem prepričan, kaj je tvoj dar. Mogoče se ti sploh ne sanja, kaj bi to bilo. Ampak je. V vsakem od nas se skriva tisto nekaj. Tisto nekaj, ob čemer ti poskoči srce, ko pomisliš, da bi poskusil. Tisto nekaj, ob čemer imaš občutek, da lahko živiš samo za to.

Na tebi je, da to nekaj nekoč v svojem življenju odkriješ. In da deliš…

»Don't ask what the world needs. Ask what makes you come alive, and go do it. Because what the world needs is people who have come alive.« 

(Howard Thurman)

[Ne sprašuj kaj svet potrebuje. Vprašaj kaj te oživi in delaj to. Ker svet potrebuje ljudi, ki jih nekaj oživlja.]

[...what makes you come alive?...]

Pridejo dnevi.

Pride dan, ko se ti ne da iz postelje. Najraje cel dan. Ampak običajno pač moraš. Hvala Bogu za dni, ko ti ni treba…in lahko prespiš cel dan. Če taki dnevi sploh obstajajo.

Pride dan, ko nisi prepričan, če bi sploh spil kavo. Ker ne začutiš tistega veselja, ko pomisliš na skodelico dišeče kave. In jo pač ne spiješ. Ali pa jo. Verjetno ti je vseeno.

Pride dan, ko ti gre vse na živce. Dež gre. Resno, danes mora padat?! Sonce sije. Oh daj no, danes bi bolj pasal dež. Ni ne dežja, ne sonca. Krasno, oblaki. Še cel dan mora biti siv… In jamraš.

Pride dan, ko ne moreš narediti ničesar. Rok za oddajo je konec tedna? Ok, danes naredim polovico, jutri drugo polovico… Uh, kavo bi. Joj, kje sem pustila telefon?. Mm, nobenega sms-a. Kaj moram danes naredit? A, polovico seminarja. Oh, ko bi šla vsaj lahko že spat… In delaš vse, razen tiste polovice seminarja.

Pride dan, ko ne najdeš upanja. Pogled v ogledalo…jep, izgledaš grozno. Poslušaš nekaj skuhat…jep, spet bo komaj užitno. Načrt za celo življenje…jep, danes se bo sesul. In hodiš okoli brez pričakovanj.

Pride dan, ko si tečen. Ne, ne da se mi še tebe poslušat. Pa daj no, pusti me pri miru. A ti nisem rekla, da tega ne maram. In si tečen. In ti je tisti trenutek vseeno, če se komu s tem zameriš.

Pride dan, ko te vse razočara. Loviš vlak…ti pobegne. Tista seminarska…je bila povprečna. Si v nečem res dober…nekdo je boljši. Upaš, da boš nekaj dobil…ha ha, upaj dalje. In bi najraje vse nekam poslal.

Pač pridejo taki dnevi. Dnevi, ko se ti vse resnično zdi brez veze. Ko si resnično jezen. Ko vse deluje brezupno.

Pridejo. In najboljše, kar lahko narediš v takih dnevih? Pustiš jim, da so. Prav! Bom pa tečen. Že dolgo nisem bil. Bom pa danes jaz tisti, ki se bo smilil samemu sebi. Ker sem res bogi. Buc buc. Pada dež? Naj! Sije sonce? Tudi prav. 

Pusti takim dnem, da so. Ker minejo. Tako kot vsi ostali. Slabše ne more biti…

…ali pač? ;)

[tudi to bo minilo.]

Ko enkrat izkusiš letenje, se boš vedno oziral v nebo.

"Blessed are they who see beautiful things in humble places where other people see nothing." 

[Camille Pissarro]

[ Blagor tistim, ki vidijo čudovite stvari v skromnih trenutkih, ko ostali ne vidijo ničesar. ]

Včasih hitimo. Včasih stvarem ne namenjamo pozornosti. Stvarem, ki bi nam drugače vzele dih, če bi jih opazili. Ali pa bi nas vsaj nasmejale... Včasih jih opazimo, pa imamo premalo časa, da bi se ustavili in jim namenili minutko več. Včasih se ustavimo, pa ne vidimo takoj njihove lepote. In gremo raje mimo...

Ampak včasih se ustavimo. Se nasmejemo. Pustimo, da nam pridejo do srca in tam ostanejo... kot spomini.

 

Those who don't believe... [Tisti, ki ne verjamejo...]

 

...in magic... [...v čarobnost...]

 

...will never find it. [...je ne bodo nikoli našli.]

Nekaj vam lahko obljubim. Nikoli vam ne bo žal minute, ki jo boste posvetili stvarem, ki vas bodo nasmejale. :)

[Ko enkrat izkusiš letenje, se boš vedno oziral v nebo.]