Ena drobna knjiga. Nov pogled na
življenje.
Tako preproste so včasih stvari.
Na tem mestu govorim o knjigi Mitcha Alboma: 'The time keeper'. Knjiga govori o
času. Govori o njegovem pomenu za ljudi. In govori o njegovem prekletstvu.
Dvoje prošenj imajo ljudje glede časa: naj ga nikoli ne zmanjka ali naj se
ustavi za zmeraj. Vendar čas ne gleda na prošnje in razloge za njih ter teče
dalje. Iz knjige se mi je v spomin še posebej vtisnila ena poved. Mogoče
naključnemu bralcu nepomembna. »Time flies.« Čas hiti...
Dano nam je za eno življenje
časa. Koliko je to, ne vemo. Vemo le, da ga nekaj imamo in da ga nekoč ne bomo
imeli več. In to, da ga bo nekoč zmanjkalo, daje času njegovo vrednost ter
veličino. Vsak dan, ko sekunde hitijo mimo, nam med prsti hiti največje
bogastvo, kar ga premoremo: čas. Imamo čas. Imamo ga. In nekoč ga bo zmanjkalo.
Naj vam položim na srce malo
modrost: vsaka sekunda šteje. In vedno je ena najpomembnejša: daj roko čez srce
in začuti utrip srca. Točno ta. Sedaj. Razumeš? Točno ta trenutek je pomemben.
Zanj daješ sekundo svojega časa, ki ga bo nekoč zmanjkalo. Zato ga izkoristi.
Ne čakaj na jutri. Ne hrani
stvari za »posebne« priložnosti. Škoda je sekunde za tvojo jezo, strah, zamero.
Kako lepše je porabljena sekunda za veselje, upanje in ljubezen. Zasmej se
naglas. Ukradi poljub. Zavrti si najljubšo pesem. Ta trenutek naredi malenkost,
da boš sekundo bližje svojim sanjam.
Kljub vsej veličini, ki jo čas
premore, pa se občasno zate ustavi celo on. »How long will I love you? As long
as stars are above you. And longer if I may.« [Kako dolgo te bom ljubil? Dokler
bodo zvezde nad teboj. In še naprej, če smem.] So trenutki, ki pa si jih
vtisnemo globoko v srce in tam ostanejo večni. Kljub času, ki hiti mimo,
ostanejo ti trenutki nedotakljivi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar