Zgodbica o življenju

»Nekoč pred davnimi časi.« Tako se začnejo vse zgodbe. 

»Živela sta srečno do konca svojih dni.« In tako se zaključijo.

Naše otroštvo je bilo zagotovo polno raznih lepih zgodb. Princeske, princi, dobre vile, zlate ribice, prijazni stari možje in podobno. Potem odrastemo in ugotovimo, da je življenje nekoliko drugačna zgodba.

 

Zgodba, ki se začne z nekoč pred davnimi časi, vendar ne konča s srečo do konca dni. Kmalu ugotovimo, da naše srce premore mnogo več čustev kot le občutek sreče. Srečamo se s stvarmi, ki jim ne moremo ubežati, so mnogo večje od nas in začutimo, kako nas strah ohromi. Rad bi zbežal, pa ne veš kam in kako. Tako vsak dan vstaneš, greš v službo, prenašaš tistega tečnega sodelavca in se na poti domov sprašuješ, če je to res bistvo življenja in kako nekaterim ljudem uspe delati stvari drugače. Vidiš srečo drugih ljudi in te stisne v srcu, ker si jo tako zelo želiš tudi zase. Kako za vraga jim uspeva? Kje sem jaz naredil napako? Spoznaš različne ljudi, jih vzljubiš, ampak te oni ne (vz)ljubijo nazaj. Košček tvojega srca tiho ugasne. Pride trenutek, ko najdeš svoj smisel življenja, samo da potem lahko opazuješ kako ga počasi najeda dvom in sčasoma izgine. Zaradi tega prekolneš vsako zgodbo, ki si jo kadarkoli prebral in ti je dajala upanje. 

Nikoli pa nas ni nihče opozoril na mavrična očala, ki nam jih dajo skupaj s kupom zgodbic. Zapomnili smo si samo princeske in njihove lepe obleke, prijazne prince in srečen konec. Samo naše junake in kako srečni si bili na koncu, ko so odkrili zaklad. Pozabili smo pa, da so bili tudi oni v svojem življenju žalostni, prestrašeni, prizadeti. Pomisli: Sneguljčica je morala zbežat od doma, ker jo je hotela mačeha ubiti. Pepelka je leta prenašala nesramne komentarje, na koncu pa šla sama na ogromno zabavo, polno neznanih ljudi. Kekca je bedanec ugrabil, zvezal in zasužnjil. Vse skupaj nenadoma zveni malo bolj grozno in neprimerno za otroke. Z enakimi očali gledamo tudi življenja drugih ljudi. Vidimo samo lepe stvari in nikoli ne pomislimo, kaj vse so v življenju prestali.

Življenje je pravljica, ampak ne takšna, kjer je bistvo, da si na koncu srečen. Življenje je pravljica, v kateri vsaka dogodivščina šteje. Kjer je pomembno, da te je včasih strah, da si včasih pogumen, da te včasih kdo prizadene, da si vse to dovoliš občutit. Pomembno je, da živiš.

[Najbolj čudovita pravljica je življenje samo. Hans Christian Anderson]

Enoletno potovanje.

Pred časom sem si zadala misijo polepšati dan ljudem. Ne vem, kako dobro mi na splošno to uspeva, ampak eden od načinov je bilo pisanje bloga. No ja, bolje rečeno, deljenje mojega mnenja in mojih lepih trenutkov z vami. Brez težav sem našla čas za pisanje, zgodbe za navdih in upanje, da bodo ljudje videli, da je lahko tudi povsem povprečen dan lep, če mu le nameniš nekaj pozornosti.

In potem sem pisala zgodbe. Namenjene meni, namenjene ljudem. O veselih trenutkih in o stvareh, ki so me razžalostile ali razjezile. Povsem preprosto. A ne za dolgo.

Z oktobrom, jesenjo in ponavljajočimi se dnevi nenadoma nisem več vedela kaj napisat. Vsakodnevno življenje mi je vzelo navdih. Začela sem loviti moje želje, roke za oddajo poročil, preganjala obveznosti, preden so one začele preganjat mene, in pozabila na blog. Pozabila na zgodbe.

Učila sem se ure, presedela za računalnikom dneve in uspešno zaključila letnike. Našla sem si delo, pridno nabrala ure, ki so se konec meseca spremenile v plačo, s katero sem lahko poskrbela za nujne stvari in si privoščila še kaj »zase«. Opravljala sem različna prostovoljstva, ker je to edini način, da delam stvari, ki me zanimajo in veselijo. Druženje s prijatelji sem zaradi vsega skupaj omejila na nekaj vnaprej dogovorjenih ur.

Spremenila sem se. Prijatelji so me začeli spraševati po zdravju, saj so pogrešali zalogo energije, ki sem jo vedno imela in je ni bilo več. V mojem življenju je bila nenadoma množica novih ljudi, katerim sem v moje dobro morala ugajati in sem počasi začela spreminjati svoje navade, skrivati moje navdušenje nad določenimi stvarmi in zadrževati svoje mnenje. Moje veselje do neobveznih dejavnosti je počasi izginilo, saj si nisem želela ničesar drugega kot večer zase, da bi lahko prebrala knjigo ali pogledala epizodo najljubše serije. In počasi sem izginila tudi jaz. Postala sem ena od ljudi v množici, ki vedno nekam hitijo in ne opazijo stvari.

Dokler ni bilo vsega preveč. Ob kavi in enem od redkih dolgih pogovorov sem doumela, da sem v lovljenju stvari, ki naj bi jih odrasli človek moral uspešno izpeljat, izgubila sebe. To je nekaj najlažjega, kar lahko storiš. Preveč sem svojeglava in otroška (ne otročja!) za večino ljudi. In lažje se je spremenit in ugajat kot pa biti ti in dobiti »o bog, ti si čudna« komentarje in »kaj ti ni jasno« poglede. Najhujše pa je, da si zraven govoriš, da je vse skupaj to, kar si sam želiš – sam si izbral tak faks, tak poklic, take zadolžitve, ipd. In trajalo je celo leto, da sem pozabila na to kaj sem, da sem se začela zavedati tega, da mi vse te spremembe niso všeč in se odločila, da tega nočem več.

Ko si enkrat priznaš, je vse skupaj nekoliko lažje. Dovoliš si zopet delat stvari po svoje, dovoliš si biti drugačen in vseeno ti je, kaj si bodo drugi mislili. Verjetno si tako ali tako ne bodo mislili ničesar – vsak od nas je daleč preveč obremenjen s sabo in kaj si bodo drugi mislili o njem, da bi razmišljali o drugih ljudeh …

Eno leto mi je pobegnilo in niti se ne spomnim točno kdaj in kam. Današnji dan navidez niti ni bil drugačen od vseh ostalih v preteklem letu, le z drugačnim mišljenjem grem v vsak nov dan. Zavedam se, da vse kar delam, delam z nekim razlogom, dovolim si imeti tudi slabe dni in dovolim si včasih vzeti prost dan/popoldne/uro. Ne rabim se spreminjat za nikogar in še vedno mi je najbolj pomembno, da sem prijazna do vseh ljudi. Tudi do sebe. In tako grem dalje. Z drugačnimi in novimi navdihi za zgodbe. In to je zame zaenkrat dovolj. 

Pogled z druge strani

Ljudje smo komplicirana bitja. Imamo svoje cilje, želje, sanje in ideje, kakšno mora biti življenje. Redno se spopadamo z različnimi ovirami v svojem vsakdanjiku in vsak po svoje bolj ali manj uspešno živimo svoje življenje. Če vprašaš mene, zase večino časa ne vem, kaj točno hočem v življenju in kaj lahko pričakujem od sebe, da zmorem doseči. Želim mnogo različnih stvari.

Ko tako človeku daš priložnost, da ga spoznaš, včasih ne veš, kje bi začel. Vidiš, kako se odziva v določenih situacijah, pa ti je to všeč ali pa ti ni. Vidiš, kakšen je v tvoji bližini in še bolj pomembno - kakšen si ti v njegovi bližini in veš, ali bosta dobra prijatelja in ne. Vprašaš ga, kaj ga veseli, kaj upa, da bo postal, kaj ima rad, pa si prepričan, da ga dobro poznaš...

Ampak v eni stvari pa smo ljudje povsem preprosti. Ljudi, ki jih srečamo na ulici, v trgovini, na vlaku in z njimi verjetno ne bomo nikoli izmenjali besed, zelo hitro ocenimo z enim pogledom, jim določimo kategorijo in pozabimo, da so zgolj ljudje, tako kot mi - s svojimi cilji, željami in sanjami. To ni več pomembno. Pomemben je le njihov izgled, ki nenadoma določa tudi njihovo vedenje in naše vedenje do njih.

Zakaj pišem o tem? Ker sem pred kratkim imela priložnost na lastni koži občutiti, kako je biti eden od teh ljudi. Če bi me spoznal, verjetno v prvi minuti ne bi naredila nate pomembnega vtisa. Povprečna oseba, tiha ob novih ljudeh, v množici ljudi povsem neizstopajoča. Če bi se zapletla v vljudnostni pogovor ("small talk"), bi z veseljem pokomentirala vreme ali mestno življenje. Take stvari se pač spodobijo in ljudjem dajejo občutek varnosti.

Nedavno pa sem se v manjši trgovinici zaljubila v tatu oz. nalepko z rožastim vzrocem. Brez večjih razmišljanj sem si jo kupila in prilepila na podlaht. Moje navdušenje nad barvastim okraskom na koži je povsem okupiralo moje misli in sanjalo se mi ni, kakšen vpliv bo imel na ljudi okoli mene. Ko me zagledajo, si mislijo "Ah, običajna, prijazna oseba." Trenutek kasneje opazijo barvasti vzorec na moji koži in njihove oči nenadoma pridobijo zbegan izraz. Nenadoma ne vedo več, kaj naj si mislijo. Nenadoma pridobim potencial za nenapovedljivo vedenje. Nenadoma se majhni vljudnostni pogovori spremenijo iz "Kako lepo vreme..." na "Uh, imate pa lepo uro...". Da ne bo pomote, imam lepo uro...ampak ne tako lepo. :) 

Povsem me je presenetilo, kakšen vpliv ima nekaj barve na moji koži. Niti predstavljati si ne morem, kakšne odzive dobivajo osebe, ki so bolj pogumne od mene in si vtetovirajo trajni okrasek. Jezna na ljudi in to, kaj je "normalno", si v glavi ponavljam, da so to osebe. Osebe s cilji, željami in sanjami...taka kot sem jaz. Zakaj tega ne vidijo tudi ostali? Zakaj pod pisano kožo / barvastimi lastmi / živo rumenim plaščem ne vidijo osebe? So stvari, ki jih imamo res bolj pomembne od tega, kar smo?

Ti ne veš

Poznaš ljudi sive barve? Seveda, saj si eden izmed njih. Si le nekdo, ki ga srečaš na ulici in si ne zapomniš njegovega obraza, nekdo, ki za vsako minuto dneva zna predvidevati, kaj se mu bo zgodilo in katerega največji strah je, da se kaj na tej ustaljeni poti spremeni. Strah te je, da ti bo v življenju spodletelo in ne veš, v katero smer moraš narediti naslednji korak, da bodo negativne posledice čim manjše. Si le povprečna oseba, brez presenetljivih zgodb, brez zanimivih hobijev, brez posebnih znanj ali lastnosti. Ko te vprašajo kaj še delaš v življenju, umakneš pogled in obmolkneš. Odgovor ostane skrit: »Nič takega. Le poskušam preživeti dan…«

Ampak ti ne veš. Ne veš, kaj pomeniš meni in se ne vidiš skozi moje oči. Če ti rečem, da šele odkar te poznam, vem, kaj je življenje, mi ne verjameš. Pa vendar je res. Prej sem hodila okoli in opazila vse, kar je bilo v povezavi z menoj. Šele ob tebi sem spoznala kako lep je lahko svet okoli mene, kaj vse pridobim, če storim kaj, kar običajno ne bi. Šele ob tebi vem, kako lepo je imeti pravega prijatelja. Zaradi tebe vem, kako lepo je imeti nekoga, ki je vedno zate tu in mu lahko zaupaš. Zaradi tebe vem, da z nekom lahko govoriš po telefonu in sploh ne opaziš, da minevajo ure in da je to še lepše, če se dogaja, ko si ob meni. Zaradi tebe vem, kako lepo je, ko si z nekom le preprosto skupaj in je tišina dovolj. Zaradi tebe si upam prepustit, da se me stvari dotaknejo in da se bistvo življenja skriva v majhnih stvareh. Zaradi tebe vem vse to in še mnoge druge stvari.  Sploh ne veš, da si zame ena najbolj neverjetnih oseb in da boš zame vedno najlepša barva, ki jo bom iskala v množici sivih ljudi. Vedno. Always.

»I love you just the way you are

but you don't see you like I do.

You shouldn't try so hard to be perfect.

Trust me, perfect should try to be you."