Pridejo dnevi.

Pride dan, ko se ti ne da iz postelje. Najraje cel dan. Ampak običajno pač moraš. Hvala Bogu za dni, ko ti ni treba…in lahko prespiš cel dan. Če taki dnevi sploh obstajajo.

Pride dan, ko nisi prepričan, če bi sploh spil kavo. Ker ne začutiš tistega veselja, ko pomisliš na skodelico dišeče kave. In jo pač ne spiješ. Ali pa jo. Verjetno ti je vseeno.

Pride dan, ko ti gre vse na živce. Dež gre. Resno, danes mora padat?! Sonce sije. Oh daj no, danes bi bolj pasal dež. Ni ne dežja, ne sonca. Krasno, oblaki. Še cel dan mora biti siv… In jamraš.

Pride dan, ko ne moreš narediti ničesar. Rok za oddajo je konec tedna? Ok, danes naredim polovico, jutri drugo polovico… Uh, kavo bi. Joj, kje sem pustila telefon?. Mm, nobenega sms-a. Kaj moram danes naredit? A, polovico seminarja. Oh, ko bi šla vsaj lahko že spat… In delaš vse, razen tiste polovice seminarja.

Pride dan, ko ne najdeš upanja. Pogled v ogledalo…jep, izgledaš grozno. Poslušaš nekaj skuhat…jep, spet bo komaj užitno. Načrt za celo življenje…jep, danes se bo sesul. In hodiš okoli brez pričakovanj.

Pride dan, ko si tečen. Ne, ne da se mi še tebe poslušat. Pa daj no, pusti me pri miru. A ti nisem rekla, da tega ne maram. In si tečen. In ti je tisti trenutek vseeno, če se komu s tem zameriš.

Pride dan, ko te vse razočara. Loviš vlak…ti pobegne. Tista seminarska…je bila povprečna. Si v nečem res dober…nekdo je boljši. Upaš, da boš nekaj dobil…ha ha, upaj dalje. In bi najraje vse nekam poslal.

Pač pridejo taki dnevi. Dnevi, ko se ti vse resnično zdi brez veze. Ko si resnično jezen. Ko vse deluje brezupno.

Pridejo. In najboljše, kar lahko narediš v takih dnevih? Pustiš jim, da so. Prav! Bom pa tečen. Že dolgo nisem bil. Bom pa danes jaz tisti, ki se bo smilil samemu sebi. Ker sem res bogi. Buc buc. Pada dež? Naj! Sije sonce? Tudi prav. 

Pusti takim dnem, da so. Ker minejo. Tako kot vsi ostali. Slabše ne more biti…

…ali pač? ;)

[tudi to bo minilo.]