Moč vetra

Zahvala gre včerajšnjemu dnevu, da sedaj vem, zakaj ljubim nevihte. Ali vsaj njihov prihod. Naj ti povem kaj več ... Potem me boš mogoče lahko razumel. 

Sredi noči me je prebudilo tipično neurje. Dež, ki trka na okno, veter, ki se vztrajno zaganja v vsako oviro na njegovi poti, grom, ki na vsake toliko časa stresa nebo in celo hišo. Nekako me vse to nikoli ni prestrašilo. Posledično sem se le obrnila in spala naprej.

Ampak to ni bistveno. Razlog za mojo naklonjenost nevihtam se skriva v včerajšnjem popoldnevu. Klasične skrbi običajnega človeškega vsakdana so prevladovale v mojih mislih in med drugim tudi, da moram zunaj pospraviti določene stvari, preden jih odpihne veter. Ko sem tako hodila okoli hiše, sem tudi jaz postala ena od ovir vetru in je bil tako več čas v mojih laseh in okoli mojih ušes. Tu ne govorim o mirni poletni sapici, ampak o vetru, ki spremlja neurja ali pa napoveduje njihov prihod. Veter, ki ima moč premikati drevesa in je vse prej kot nežna sapica, ki je sploh ne sliši, le čutiš. Ta veter je govoril vsem tvojim čutom, da je prisoten ob tebi.

Dnevi, ko piha tak veter, so pri nas redki. Tako sem se odločila zunaj preživeti nekaj minut več, kot sem prvotno imela namen. Zavita v vse mogoče puloverje in jakne sem se odpravila na krajši sprehod. Sredi poti sem se zavedla, da je moja glava povsem prazna. Nobene skrbi, nobenih načrtov, zgolj jaz in veter in obljuba po nevihti. 

V tem trenutku dneva se razkriva vsa mogočnost vetra. Njegova glasnost in razburkanost je uspela preglasit vse moje misli in skrbi. Sredi neurja tako stojiš ti, v najbolj varnem in spokojnem trenutku, kar si jih lahko zamisliš. Nebeško.