Nevihte.

»Someone told me long ago
There's a calm before the storm,
I know; it's been comin' for some time.

Have you ever seen the rain? Comin' down on a sunny day…«

[Creedence Clearwater Revival -  Have You Ever Seen The Rain]

Obstajajo trenutki, ki jih preprosto ljubim. In vsi imajo eno skupno lastnost. Vzamejo mi dih. Eden takih najbolj preprostih je trenutek pred poletno nevihto. Ko se sredi povsem jasnega dne in na najbolj modrem nebu, kar si jih kadarkoli videl, nekje na horizontu pojavi oblaček. In nekaj trenutkov kasneje nenadoma izgine sonce. Takrat prvič opaziš, da se nekaj dogaja. Začutiš, da nekaj prihaja. Nekaj velikega. Vse okoli tebe se v trenutku zbudi. Ljudje začnejo ustvarjati pravi malo kaos s tekanjem levo in desno, veter začne pihati in kuštrati tvoje lase, drevesa se nenadoma zdijo živa in najboljše od vsega – začutiš moč nečesa mnogo večjega od tebe, ko strela razsvetli sivo nebo in zaslišiš prvi grom. In potem pride. Dež. Če imaš res srečo, najprej padajo majhne kapljice, ki ti dajo možnost, da lahko plešeš v dežju. Ampak običajno pride dež z vso svojo težo in lahko samo upaš, da boš uspel priti na varno, preden te ujame. Za take trenutke upam, da si nekje na varnem. Da nekje z udobne točke svojega doma opazuješ to neverjetno dogajanje s skodelico kave v roki in upaš, da posameznikom, ki še hitijo okoli z dežniki, uspe pobegniti najhujšemu. Dežnik je namreč takrat povesem brez pomena in če ti ne uspe pobegniti, se v trenutku znajdeš sam sredi nevihte, ko zgolj brezupno stojiš in čakaš, da mine. In potem mine. Tako hitro, kot je oblaček postal najhujša nevihta, zopet izgine in se pokaže še bolj modro nebo.

Včasih se mi zdi, da življenje deluje na podoben način. En trenutek je vse v redu in potem se v sekundi in iz nikoder pojavi oblak, ki te pusti samega. In vse kar ti ostane je, da čakaš, da se izlije. In mogoče je to najtežji del. Čakati sredi nevihte, da dež neha padati. Vsi padli izpiti, zavrnjene prošnje, zavrnjene ljubezni, izgubljena prijateljstva, zamujene priložnosti, neizpolnjene želje so naše nevihte. Včasih jih zaslutimo. Včasih nas presenetijo. Potem minejo. In za njimi ostane le spomin. Ali pa še to ne. To je vse, kar lahko rečem za njih. 

Kjerkoli te že ujame tvoja nevihta, upam, da bo zgolj nežen dež, ki ti bo dal priložnost plesati v dežju.