Nisi sam.

Mogoče je bolje, da ta trenutek ne bi pisala. Pa pišem vseeno. 

Se spomniš »tistih dni«? Takim, ki jim pustiš, da so. Takrat si pač tečen. Ali pa te vse skupaj ne zanima. Takim pustiš, da so.

Ugotavljam pa, da obstajajo še eni dnevi. Take, za katere si želiš, da jih sploh ne bi bilo. Ko si žalosten. Ko te nekaj preseneti in ne moraš nehati razmišljati o tem. Tak dan je danes.

In take dni opaziš vse, kar ostale dni, ko si dobre volje, ne opaziš. Nenadoma opaziš morje ljudi, ki hodijo mimo tebe s sivimi obrazi. Takih prej ni bilo. Prej so bili povsod le nasmejani in razigrani ljudje. Mar ne? In opaziš tiste, ki so tudi žalostni. Kaj je njihov razlog? Upam, da je nekaj, kar bo čimprej minilo. In nenadoma opaziš vse, ki so dobre volje in povsem zagledani vase. Shiny happy people. Naj njihovo veselje traja. Le mene naj danes pustijo pri miru.

Vse, kar si želim danes početi, je ne obstajati. Samo za trenutek. Hvala knjigam, ki mi omogočajo ta pobeg.

                                                                                                   

In vsem ostalim, ki ste danes na istem:

»This one's for the lonely, the one's that seek and find
Only to be let down time after time
This one's for the torn down, the experts at the fall
Come on friends get up now you're not alone at all…«

[Greg Laswell; Comes and Goes]

Niste sami. Če ne veste, kaj drugega bi lahko delali, pišite meni.