Zgodbica o življenju

»Nekoč pred davnimi časi.« Tako se začnejo vse zgodbe. 

»Živela sta srečno do konca svojih dni.« In tako se zaključijo.

Naše otroštvo je bilo zagotovo polno raznih lepih zgodb. Princeske, princi, dobre vile, zlate ribice, prijazni stari možje in podobno. Potem odrastemo in ugotovimo, da je življenje nekoliko drugačna zgodba.

 

Zgodba, ki se začne z nekoč pred davnimi časi, vendar ne konča s srečo do konca dni. Kmalu ugotovimo, da naše srce premore mnogo več čustev kot le občutek sreče. Srečamo se s stvarmi, ki jim ne moremo ubežati, so mnogo večje od nas in začutimo, kako nas strah ohromi. Rad bi zbežal, pa ne veš kam in kako. Tako vsak dan vstaneš, greš v službo, prenašaš tistega tečnega sodelavca in se na poti domov sprašuješ, če je to res bistvo življenja in kako nekaterim ljudem uspe delati stvari drugače. Vidiš srečo drugih ljudi in te stisne v srcu, ker si jo tako zelo želiš tudi zase. Kako za vraga jim uspeva? Kje sem jaz naredil napako? Spoznaš različne ljudi, jih vzljubiš, ampak te oni ne (vz)ljubijo nazaj. Košček tvojega srca tiho ugasne. Pride trenutek, ko najdeš svoj smisel življenja, samo da potem lahko opazuješ kako ga počasi najeda dvom in sčasoma izgine. Zaradi tega prekolneš vsako zgodbo, ki si jo kadarkoli prebral in ti je dajala upanje. 

Nikoli pa nas ni nihče opozoril na mavrična očala, ki nam jih dajo skupaj s kupom zgodbic. Zapomnili smo si samo princeske in njihove lepe obleke, prijazne prince in srečen konec. Samo naše junake in kako srečni si bili na koncu, ko so odkrili zaklad. Pozabili smo pa, da so bili tudi oni v svojem življenju žalostni, prestrašeni, prizadeti. Pomisli: Sneguljčica je morala zbežat od doma, ker jo je hotela mačeha ubiti. Pepelka je leta prenašala nesramne komentarje, na koncu pa šla sama na ogromno zabavo, polno neznanih ljudi. Kekca je bedanec ugrabil, zvezal in zasužnjil. Vse skupaj nenadoma zveni malo bolj grozno in neprimerno za otroke. Z enakimi očali gledamo tudi življenja drugih ljudi. Vidimo samo lepe stvari in nikoli ne pomislimo, kaj vse so v življenju prestali.

Življenje je pravljica, ampak ne takšna, kjer je bistvo, da si na koncu srečen. Življenje je pravljica, v kateri vsaka dogodivščina šteje. Kjer je pomembno, da te je včasih strah, da si včasih pogumen, da te včasih kdo prizadene, da si vse to dovoliš občutit. Pomembno je, da živiš.

[Najbolj čudovita pravljica je življenje samo. Hans Christian Anderson]