Ljudje smo komplicirana bitja. Imamo svoje cilje, želje, sanje in ideje, kakšno mora biti življenje. Redno se spopadamo z različnimi ovirami v svojem vsakdanjiku in vsak po svoje bolj ali manj uspešno živimo svoje življenje. Če vprašaš mene, zase večino časa ne vem, kaj točno hočem v življenju in kaj lahko pričakujem od sebe, da zmorem doseči. Želim mnogo različnih stvari.
Ko tako človeku daš priložnost, da ga spoznaš, včasih ne veš, kje bi začel. Vidiš, kako se odziva v določenih situacijah, pa ti je to všeč ali pa ti ni. Vidiš, kakšen je v tvoji bližini in še bolj pomembno - kakšen si ti v njegovi bližini in veš, ali bosta dobra prijatelja in ne. Vprašaš ga, kaj ga veseli, kaj upa, da bo postal, kaj ima rad, pa si prepričan, da ga dobro poznaš...
Ampak v eni stvari pa smo ljudje povsem preprosti. Ljudi, ki jih srečamo na ulici, v trgovini, na vlaku in z njimi verjetno ne bomo nikoli izmenjali besed, zelo hitro ocenimo z enim pogledom, jim določimo kategorijo in pozabimo, da so zgolj ljudje, tako kot mi - s svojimi cilji, željami in sanjami. To ni več pomembno. Pomemben je le njihov izgled, ki nenadoma določa tudi njihovo vedenje in naše vedenje do njih.
Zakaj pišem o tem? Ker sem pred kratkim imela priložnost na lastni koži občutiti, kako je biti eden od teh ljudi. Če bi me spoznal, verjetno v prvi minuti ne bi naredila nate pomembnega vtisa. Povprečna oseba, tiha ob novih ljudeh, v množici ljudi povsem neizstopajoča. Če bi se zapletla v vljudnostni pogovor ("small talk"), bi z veseljem pokomentirala vreme ali mestno življenje. Take stvari se pač spodobijo in ljudjem dajejo občutek varnosti.
Nedavno pa sem se v manjši trgovinici zaljubila v tatu oz. nalepko z rožastim vzrocem. Brez večjih razmišljanj sem si jo kupila in prilepila na podlaht. Moje navdušenje nad barvastim okraskom na koži je povsem okupiralo moje misli in sanjalo se mi ni, kakšen vpliv bo imel na ljudi okoli mene. Ko me zagledajo, si mislijo "Ah, običajna, prijazna oseba." Trenutek kasneje opazijo barvasti vzorec na moji koži in njihove oči nenadoma pridobijo zbegan izraz. Nenadoma ne vedo več, kaj naj si mislijo. Nenadoma pridobim potencial za nenapovedljivo vedenje. Nenadoma se majhni vljudnostni pogovori spremenijo iz "Kako lepo vreme..." na "Uh, imate pa lepo uro...". Da ne bo pomote, imam lepo uro...ampak ne tako lepo. :)
Povsem me je presenetilo, kakšen vpliv ima nekaj barve na moji koži. Niti predstavljati si ne morem, kakšne odzive dobivajo osebe, ki so bolj pogumne od mene in si vtetovirajo trajni okrasek. Jezna na ljudi in to, kaj je "normalno", si v glavi ponavljam, da so to osebe. Osebe s cilji, željami in sanjami...taka kot sem jaz. Zakaj tega ne vidijo tudi ostali? Zakaj pod pisano kožo / barvastimi lastmi / živo rumenim plaščem ne vidijo osebe? So stvari, ki jih imamo res bolj pomembne od tega, kar smo?
