Pogosto presedim ure v delanju stvari, ki jih na koncu označim za 'zabijanje časa'. Delam stvari, ki jih imam rada ali pa jih delam iz navade. Pomembno je, da koncu obstaja nekaj na kar lahko pokažem in si rečem: "Danes sem pa nekaj naredila." Vendar se dan vseeno zdi izgubljen.
Pogosto ostajam pokonci dolgo v noč in sanjarim. Ne vem, kakšna moč se skriva v nočnih urah, ampak takrat vedno točno vem, kaj si želim in kaj bi za to morala narediti. Ampak z novimi sončnimi žarki ta gotovost vedno izgine. A majhna sled velikih sanj ostane. Vsaj za toliko časa, da vem, da so stvari, kot so pospravljanje sobe, gledanje televizije, brskanje po netu in podobno zgolj stvari, s katerimi zapravljam svoj čas.
Pogosto se tem brezciljnim navadam in opravilom ne upiram. Lažje se zdi pospraviti še en predal, kot ugotoviti kje začeti pot, ki bi te pripeljala do želenega cilja. Čeprav točno vem, da bi morala zgolj začeti. Prebrati nek članek. Napisati mail. Prebrati prvo poglavje knjige, ki me čaka že mesece, da jo odprem.
Sama še vedno iščem odgovor. Zakaj mi je lažje sanjati sanje kot jih živeti?
[Looking for Alaska; John Green]
