Izpitno obdobje je nekaj, česar
nimam pretirano rada. Takrat moraš delat. Moraš. Ta del mi gre na živce.
Verjamem, da se lahko vsak od vas tako ali drugače poistoveti s tem občutkom
preziranja obveznega dela.
Dela je ogromno in ves čas v
glavi premetavaš levo in desno dneve, ure, minute, da bi ti le uspelo sestaviti
plan, kako bi svoje delo uspešno izpeljal. Vsaka celica v možganih se posveča
kupu listov pred teboj, ki se morajo čudežno teleportirati v tvojo glavo. Vsaka
mišica tvojega telesa se upira potrebi, da bi pobegnil daleč proč od ogromne
količine dela.
In potem si vzameš minutko pavze,
da si ponovno prebereš vse misli, ki si si jih napisal na kose papirja in si
jih obesil okoli svoje glave. Vse bolj ali manj govorijo eno in isto. Še malo.
Še malo. Ne obupaj. Na koncu se bo izplačalo. In vse so enako brezsmiselne. Ta
trenutek me še ne zanima, kaj bo na koncu. Le, da moram preživeti nadaljnjih
osem ur med svojimi kupi papirja. In z vsako preteklo minuto ga je več.
In potem pride najlepši del. Ura,
ko ti postane vseeno. Ko se zamisliš, da ne bo konec sveta, če ne boš znal
ravno vsega in da tudi ne bo konec sveta, če ti ne bo takoj uspelo. In potem se
zalotiš, da zopet dihaš. Ni več strahu, da ti bo zmanjkalo časa, ni več skrbi,
kaj bo, če ti ne uspe. Nekaj bo že. Se boš s tem ubadal kasneje. In si
privoščiš celo uro pavze. Posedanja na kavču. Čiščenja stanovanja. Gledanja
nanizank. Peke palačink. In karkoli že delaš – bolj, ko je to neko običajno
opravilo, bolj si srečen, da ga lahko v tistem trenutku delaš. Še obešanje
nogavic izgleda zabavno. In je zabavno. To je najlepši del. V takih trenutkih
se zaveš…to je življenje.
[Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem ko si zaposlen z delanjem načrtov.]
